Js bi tud blog :)

Snežnik 1796m

4 komentarjev 13.02.2008

Budilka ob 7:15 mi ni ravno odgovarjala, a s sosedom sva bila dogovorjena, da osvojiva enega od vrhov. No po par minutah odlašanja sem se vendar spravil iz postelje, ker nisem žele izpasti lenuh. Medtem ko sem jaz zajtrkoval je že pozvonil na vrata. Pregledovala sva planinske karte in ideja je padla Snežnik! Na hitro sem prirpavil ruzak, v Pando uno tastaro sva naložila opermo, oba psa in sebe. na Sviščakih sva parkirala in začela zares lep pohod na Snežnik. Vreme je bilo jasno, brez oblačka, brez sapice, tako da je bilo pri koči 4˚C. Razgled pa je težko opisati z besedami. Videla sva na Hrvaško, Cres in na cresu Osorščico, Učko, Slavnik, Vremščico, Nanos, Dolomite, Julice, in dolenjska nama je ležala kot na dlani. Še fotografije tega čudovitega dne.

Canon PowerShot S3, slike so samo pomanjšane za objavo.

Car 1 leto

1 komentar 21.12.2007

Ja, car ima že skoraj eno leto, no 25.12.2007 bo imel eno leto, pa sm naredil eno montažo, od njegovih prvih korakov, pa do srede, ko je poziral pod našo smrečico!

Callela 2007 v Slikah

2 komentarjev 15.11.2007

Kot obljubljeno slikice, ker sem nesramen si nisem vzel časa in jih pomanjšal, zato bodo uporabniki počasnejših linij morda imeli kako pripombo :).
Potovanje, počivališče nekje v italiji, banda razpuščena.

Ponoči nad Monacom… za kej lepšega nisem imel časa

Najprej smo preverili kakovost piva

Ljubezen na prvi pogled… (kako močan, neustrašen…)

Nekdo si je prislužil pozornost Dirigenta

Skupinska po ogledu baje akustične dvorane v Barceloni

Pivo je bilo dobro, zato smo ga naročili več…

Oktoberfest s tapravimi nemci… čeprav v malo toplejši klimi

In še več…

Zjutraj pa vaje… sploh nimam mačka

Priprave na napad valov (kako so selepo zložli po barvah=)

Lahko pa počakaš da pride val po teb…

Skupinsko delo!

McDonalds, bi se lahko kaj naučil iz tega

Val pa te lahko tudi preseneti

Za poziranje ni nikoli prezgodaj/prepozno…

Par utrinkov… več zaradi cenzure odpade

Zwerina

2 komentarjev 11.11.2007

S Carjem (zverina na sliki) sva se odpravila na zrak in ker sem imel s seboj fotoaparat (kot skoraj vedno) sem malo škljocal. No spet je nastalo 130 slik… mislim da je čas da se malo zamislim, ker na teden naredim tudi po 500 slik, ki jih potem sploh nimam časa uredit. Težko se je upreti, ko je pa zvok sprožilca v mojem Nikonu tako… orgazmičen? Hm… OK pustmo stat. No fotografiranje z novim fotoaparatom je naravnost fantastično zato se težko brzdam in domov prinesem ogromno fotografij. Za nekatere še sam nevem več točno kaj sem slikal :).
Upam, da se bom kmalu vrnil na stara pota in slikal samo fotografije z vsebino  sprejemljivo kompozicijo in osvetljenostjo….
Nikon D40, osvetlitev je malo smešna, a se tolažim z dejstvom da so popolne fotografije dolgočase

30s

4 komentarjev 1.11.2007

Kaj pa je 30s, to je malenkost, trenutek. V tem času se ne zgodi prav veliko…
No če je 30s samo trenutek, potem jih pa lahko slikam, fotoaparat je vendar namenjenj “shranjevanju” trenutkov. Hja… 30s res ni veliko, vsekakor pa to ni trenutek! Znanstevno dokazano s sledečo sliko
Slika je nastala na Bivju (avtocesta Ljubljana - Koper) Nikon D40, hitrost zaklopa 30s.

Hvala

3 komentarjev 27.09.2007

Ko sem bil še majhen se spomnim da se je vse vrtelo okoli te besede. “Kaj si pozabu rečt prijazni teti?” Ne rečem nič, je zaleglo konec koncev, ker danes besedo kar pogosto uporabljam. Jo pa zato ostali vedno manj, ali se mi tako samo zdi? Včasih sem popravil računalnik in so mi rekli hvala. Danes mi dajo 20€ in ciao… Očitno je denar sveta vladar. Oziroma: “Ni vse v denarju, nekaj je tudi v zlatih palcah in menicah…” Citat: Gojmir Lešnjak

Slika je nastala v Ljubljani na Čopovi. CanonPowershot A75

Vreme

1 komentar 26.09.2007

O njem govorimo prav vsi, zdravniki, pravniki, managerji, kmetje, otroci v vrtcu, šolarji… brezdomci. Vreme me vedno fascinira, kako nemočni smo, ob vsej naši tehnologiji in napredku. Prav nič ne ustavi moči narave, kar so občutili prebivalci nekaterih krajev slovenije prejšnji torek in vsi se bojimo, da se bo v prihodnjih dneh zgodilo kaj podobnega. No ni pa vedno vse grozno… Vremenski pojavi so lahko naravnost čudoviti!

Ponavadi ne slikam sončnih zahodov, ker so “strošeni”, vsak slika sončni zahod. Poletnega večera 2005  pa je bilo zares zanimivo vreme. Na zahodu jasno, nad nami pa oblak iz katerega je deževalo. No temu sem tudi jaz podlegel. Kako bi se lahko uprl tem barvam? Canon PowerShot A75

Čas…

6 komentarjev 24.09.2007

Nimam časa pospraviti sobe… nimam časa za kavo, nimam časa, da bi ti popravil računalnik… Kaj sploh je čas? In zakaj eni nimamo časa? A kdo prodaja čas, se ga da dobiti na dorzi? Naj mi prosim kdo pove, ker rad bi popestril vsakdanjik. Zjutraj sem vstal, nekej pojedel, se odpeljal v službo, pršel iz službe okoli 18-ih (OK danes sem delal 11 ur) pojedel kosilo/večerjo, naredil kratek sprehod, pogledal NMK (s tem zadovoljim potrebe po druženju z družino ) sedaj sem pa tu, pišem tole objavo in se spet odpravljam spat… Kje je pa moj čas? Edino tehle 15min za tole objavo bi lahko porabil koristneje… ali pač?

Slika je nastala poleti 2005, zgodaj zjutraj (pred službo) v Valdolterskem mandarču, čoln je očitno pozabljen. (Canon PowerShot A75)

Imam ga!!!

4 komentarjev 22.09.2007

Ja končno sem kupil pravi fotoaparat! Nikon D40, sicer je vstopni model v DSLR a nič zato, ker je zelo zelo dober fotoaparat. Pa še NIKON je , kot v mojih fantazijah par let nazaj:”Ja enkrat, ko bom imel denar bom pa ziher Nikona imel…”. No denarja nimam VEČ, imam pa končno fotoaparat, ki me uboga! Slike so pa merilo mojega talenta in ne tehničnih omejitev . Prišel je že včeraj a sem bil preveč zaposlen z slikanjem da bi to delil z svetovnim spletom . Aja slika je narejena z mojim starim Canon Power Shot A75, ki je po 3 letih že pošteno utrujen, saj je bil z menoj praktično na vseh žurkah in izletih. Vmes je pa moral prenašati še moja umetniška izživljanja! Če so WIN pravilno prešteli je pustil 6.846 uporabnih slik (recimo da jih je 25% letelo v koš, ker se niso izšle tako kot sem načrtoval), lepa številka, ker sem recimo še v današnji Gigabajtni dobi imel samo sposojeno 128MB kartico, pa mi je povsem zadostovala za dvodnevni izlet (skupaj z mojo 32MB pa kar za cel maturantski izlet ). Vedno sem čistil slike in slikal samo tisto kar se mi je res zdelo vredno :). Upam, da se sedaj z novo 2GB kartico nebom preveč razvadil. Par besed on mojem novem ljubljenčku! Prvi vtis… waaa kako je hiter, zadeva se prižge v 0,5s pri uporabi avtomatskega ostrenja je slika ostra v 0,18s (no včasih mu vzame malenkost več… ali pa celo večnost ker preprosto ne zna izostriti kar se zgodi zelo zelo redko!) torej praktično prej kot uspemo pogledati skozi okular. Pogled skozi okular je lep, z vsemi potrebnimi inf, velik LCD uporabljam samo za menuje in pregledovanje slik, ker se nastavitve zaslonke, hitrost zaklopa, točka izostitve… sploh vse nahaja v okularju. Slikanje? Šel sem na nočni fotografski sprehod in prvič slikal brez uporabe fleša kar iz proste roke! Že med prebiranjem testov sem izvedel, da dela zelo lepe fotografije v slabih svetlobnih pogojih in to drži :). Pa všeč mi je ker končno lahko izostrim samo tisti objekt, ki bi ga rad, ne pa kot z kompaktnim fotoaparatom, ki ima globinsko ostrino dolgo kot sosedov avtobus! Sploh so slike odlične, lahko bi slikal drek, pa bi lepo zgledal . Kaj mi je še všeč? Lepo leži v roki, ko ga obesim okoli vrata, se lepo nasloni name in se ne obrača z objektivom proti tlom ali maha naokoli… hja slikc nebom prilagal, ker jih boste itak vidli v prihodnjih objavah… Če pa ima kdo izrecno željo naj to sporoči, bom kej prlimal :).

Križki Podi - Škrlatica

Dodaj komentar 17.09.2007

No skoraj Škrlatica. Obisk Triglava, po dolgih dolgih letih je propadel zaradi bolezni sosedove sestrične, ker pa smo imeli vikend rezerviran je vseeno padla hitra odločitev. Hribi? Itak, kam… hm Škratico imamo že dolgo v načrtu pa pride vedno kaj vmes. Torej, Križki podi in Škrlatica! Zjutraj, no ja zgodnje vstajanje se ni izšlo, tako da smo štartali šele ob 7:30. Jaz, moj sosed in moj oče v vlogi mecena smo se odpravili proti dolini Trente. Torej, mejni prehod Škofije, “odlične” italijanske avtoceste z “perfektnimi” italijanskimi šoferji proti Čedadu, nato pa čez mejni prehod Robič proti Kobaridu, Bovcu in končno Trenti. Potem pa proti Vršiču, kjer v ovinku št. 50 zavijemo iz asvalta na makadam v dolino Zadnjice. Obujemo planinske čevlje, ki so naslednja dva dni praktično integrirani z našimi stopali, si oprtamo velikanske nahrbtnike (2x dolgi rokavi, 1x dolge hlače, kapa rokavice, bunda, 4x majca z kratkimi rokavi, kratke hlače, 2x štruca kruha, 1l vode [na vsakem koraku je možno dotočiti], 2x skuša z zelenjvao, 2x turistična pašteta, 2x xy pašteta, spalka, rezervne nogavice, boxarce, 2x Milka :), švicar, FOTOAPARAT z polnimi baterijami, baterijska svetilka, zemljevid, gorski vodnik, sončna očala…) ker hribi niso šala in se lahko v slabi uri temperatura spusti iz sončnih 18-25°C, na nevihtnih -5°C! Naše 3 urno potenje proti Križkim podom se je začelo. Po 10min smo “rižanski biser” (voda iz Rižanskega vodovoda) zamenjali z vodo iz potočka :), ki je potem skrbela, da je naše telo vedno imelo zadosti “hladilne tekočine”. 3 ure ni malo, če pa se znaš zaposliti minejo kar hitro tudi v hribih. Opazuješ naravo, z ostalimi premlevaš zanimive teme, lahko pa


se lahko posvetiš “pospravljanju podstrešja”. Sicer je vendo pametno imeti oči usmerjene pod noge, ker je hribih lahko prav vsak nepremišljen korak zelo usoden. Pomembna je dobra obutev, a čevlji lahko še tako dobri, če jih ne zavežeš pravilno dobiš žulje in se izlet prelevi v pravi pekel. Jaz sem jih premalo zatisnil in me je v prvih dveh urah že ožulilo. No napako sem odpravil in brez večjih problemov nadaljeval z potjo. Okoli 13-ih smo prišli do

koče, kjer smo obvezno naročili čaj in pojedli vsak pol štruce! Ker se nam Škrlatica časovno nebi izšla smo se odločili da gremo danes na kak bližnji vrh, odločili smo se za Križ. Seveda smo imeli celo popoldne, pot na Križ pa traja uro in pol, tako da sva z sosedom veselo škljocala.





Če dobro opazuješ se v gorah lepih motivov ne manjka. No izvedba je potem stvar izkušenj, znanja in opreme… Ko že govorimo o opremi, ta teden grem po nov fotoaparat, mojemu že pošteno peša CCD senzor, kar je videti tudi na slikah! Kaj kmalu smo opazili da so poti precej slabo markirane. Kljub pazljivost, smo zašli s poti in to ugotovili 200m od mesta kjer bi moralo biti križišče. (zemljevid je kar naprej romal iz nahrbtnika)

No prav, pa gremo na Stenar namesto na Križ, pa še lepši razgled je obljubljal.


Na koncu nas je obiskal še kosu podoben ptič.

Tik pred sestopom pa se nam je še zadnjič prikazal s soncem obsijan oče vseh vrhov!
Upam da cilj naslednjega vikenda! Vrnili smo k koči, kjer smo spili še čaj, pojedli še pol štruce in počasi razmišljali o počitku, saj nas je naslednjega dne čakalo približno 12 ur hoje. No v gorah je to sicer lažje reči kot storiti, ker obstaja nepisano pravilo, da do 22:00 nihče ne spi pa tudi potem je težko zaspati če si navajen bedeti pozno v noč . Naslednjega jutra smo spet pasli lenobo, tako, da smo proti Škrlatici štartali šele 6:30. Sam sem sicer iskal argumente zakaj nebi šli in sem predlagal kompromis; če se do Križa moji žulji ne poslabšajo gremo proti Škrlatici čene pa v dolino. No zavezani čevlji so opravljali svojo funkcijo in smo jo kar lepo mahali proti Križu(prej sem pozabil omeniti, da Križ ni izrazit vrh amapk veriga, sredi katere se pot odcepi tudi proti Škrlatici.) Kmalu nam ni bilo žal vseh tekžih zimskih oblačil v nahrbtniku. Termika je iz doline dvigala meglo prek vrhov. Znašli smo se v oblakih, in če je tako v nebesih grem raje v pekel :)!
Tako zaviti smo prišli do križišča, ker se žulji niso poslabšali smo nadaljevali pot proti Škraltici. Že po par metrih nam je Križ nudi zavetje in vse je bilo prijetneje. Prečkati je potrebno široko dolino, kjer so bile markacije prava redkost. Nekje na sredi, ko sem se z roko lovil za steno, da ne zgrmim v prepad je zečelo nekaj žvižgati okoli moje glave zato sem se ustavil in zvok raziskal. Bil je naš pernati prijatelj iz Stenarja. Ker sem imel fotoaparat pri roki sem ga tudi uporabil.

Sledilo je strmo melišče, kjer bi se napačen korak končal z drsenjem po melišču nato pa padcem vprepad. Vzpon se je končal v Škrbini pri Dolkovi šici, kjer je moj sosed omenil, da mu prečkanje tele škrbine ne diši preveč. No sam sem zajl že

vajen, ko pa smo prečkali zajle smo se znašli pri precej strmem sestopu proti melišču, čakal pa nas je še vzpon po melišču in slaba ura plezanja po zajlah na vrh Škrlatice. Iz mesta opazovanja je delovalo brezupno, saj smo gorski pohodniki in ne aplinisti… No povlekel sem s sosedom in Škrlatica bo morala počakati do naslednjič! Konec koncev je bila ura skoraj 11, nas pa je čakal še spust v dolino in 3 urna vožnja domov. Povzpeli smo se na Dolkovo Špico. Ker je bilo do vrha samo 15 min plezanja smo se oblekli in pustili nahrbtinke spodaj. Tako početje seveda večina planincev odsvetuje če se v bližini Čehi, Madžari, sam sem pa dodal še Poljake. Izkušnje so jih naučile, da tem smešno govorečim ljudem, ki so nad 2000m ševedno skozi obuti v natikače ne gre zaupati. No razgled je bil odličen… Ko smo pejedli vsak svojo frutabelo (ja sladkor je pomemben) smo

se spustili po nahrbtnike in krenili proti koči. Da nismo dosegli Škrlatice ni pustilo pregrenkega okusa, ker nas je čakala še dolga pot. Kamlu pa smo srečali tudi družino kozorogov, ki je naše misli povsem odvrnila od Škrlatice. Moje zanimnje za kozoroge je bilo kar preveliko, ker sem kmalu pristal na riti. Jezen sem bil sam nase ker sem lahko postal tako nepazljiv, da mi je zdrsnilo. No tudi jeza ni trajala, ker se mi je mudilo slikati. Čakal nas je še zadnji obrok nad 2000m, po kosilu pa smo se hitro spravili proti koči, nato pa hočeš nočeš spust v dolino. Spust je vendo nekaj najhujšega, utrujen si, v dolini pa te razen superg in svežih nogavic ne čaka prav nič razveseljivega, ker so Julici preprosto prelepi. V spominu lahko le premlevaš kaj vse si videl in planiraš naslednjo turo…

Super je bilo! Ostalo povedo slike