Js bi tud blog :)

Križki Podi - Škrlatica

17.09.2007

No skoraj Škrlatica. Obisk Triglava, po dolgih dolgih letih je propadel zaradi bolezni sosedove sestrične, ker pa smo imeli vikend rezerviran je vseeno padla hitra odločitev. Hribi? Itak, kam… hm Škratico imamo že dolgo v načrtu pa pride vedno kaj vmes. Torej, Križki podi in Škrlatica! Zjutraj, no ja zgodnje vstajanje se ni izšlo, tako da smo štartali šele ob 7:30. Jaz, moj sosed in moj oče v vlogi mecena smo se odpravili proti dolini Trente. Torej, mejni prehod Škofije, “odlične” italijanske avtoceste z “perfektnimi” italijanskimi šoferji proti Čedadu, nato pa čez mejni prehod Robič proti Kobaridu, Bovcu in končno Trenti. Potem pa proti Vršiču, kjer v ovinku št. 50 zavijemo iz asvalta na makadam v dolino Zadnjice. Obujemo planinske čevlje, ki so naslednja dva dni praktično integrirani z našimi stopali, si oprtamo velikanske nahrbtnike (2x dolgi rokavi, 1x dolge hlače, kapa rokavice, bunda, 4x majca z kratkimi rokavi, kratke hlače, 2x štruca kruha, 1l vode [na vsakem koraku je možno dotočiti], 2x skuša z zelenjvao, 2x turistična pašteta, 2x xy pašteta, spalka, rezervne nogavice, boxarce, 2x Milka :), švicar, FOTOAPARAT z polnimi baterijami, baterijska svetilka, zemljevid, gorski vodnik, sončna očala…) ker hribi niso šala in se lahko v slabi uri temperatura spusti iz sončnih 18-25°C, na nevihtnih -5°C! Naše 3 urno potenje proti Križkim podom se je začelo. Po 10min smo “rižanski biser” (voda iz Rižanskega vodovoda) zamenjali z vodo iz potočka :), ki je potem skrbela, da je naše telo vedno imelo zadosti “hladilne tekočine”. 3 ure ni malo, če pa se znaš zaposliti minejo kar hitro tudi v hribih. Opazuješ naravo, z ostalimi premlevaš zanimive teme, lahko pa


se lahko posvetiš “pospravljanju podstrešja”. Sicer je vendo pametno imeti oči usmerjene pod noge, ker je hribih lahko prav vsak nepremišljen korak zelo usoden. Pomembna je dobra obutev, a čevlji lahko še tako dobri, če jih ne zavežeš pravilno dobiš žulje in se izlet prelevi v pravi pekel. Jaz sem jih premalo zatisnil in me je v prvih dveh urah že ožulilo. No napako sem odpravil in brez večjih problemov nadaljeval z potjo. Okoli 13-ih smo prišli do

koče, kjer smo obvezno naročili čaj in pojedli vsak pol štruce! Ker se nam Škrlatica časovno nebi izšla smo se odločili da gremo danes na kak bližnji vrh, odločili smo se za Križ. Seveda smo imeli celo popoldne, pot na Križ pa traja uro in pol, tako da sva z sosedom veselo škljocala.





Če dobro opazuješ se v gorah lepih motivov ne manjka. No izvedba je potem stvar izkušenj, znanja in opreme… Ko že govorimo o opremi, ta teden grem po nov fotoaparat, mojemu že pošteno peša CCD senzor, kar je videti tudi na slikah! Kaj kmalu smo opazili da so poti precej slabo markirane. Kljub pazljivost, smo zašli s poti in to ugotovili 200m od mesta kjer bi moralo biti križišče. (zemljevid je kar naprej romal iz nahrbtnika)

No prav, pa gremo na Stenar namesto na Križ, pa še lepši razgled je obljubljal.


Na koncu nas je obiskal še kosu podoben ptič.

Tik pred sestopom pa se nam je še zadnjič prikazal s soncem obsijan oče vseh vrhov!
Upam da cilj naslednjega vikenda! Vrnili smo k koči, kjer smo spili še čaj, pojedli še pol štruce in počasi razmišljali o počitku, saj nas je naslednjega dne čakalo približno 12 ur hoje. No v gorah je to sicer lažje reči kot storiti, ker obstaja nepisano pravilo, da do 22:00 nihče ne spi pa tudi potem je težko zaspati če si navajen bedeti pozno v noč . Naslednjega jutra smo spet pasli lenobo, tako, da smo proti Škrlatici štartali šele 6:30. Sam sem sicer iskal argumente zakaj nebi šli in sem predlagal kompromis; če se do Križa moji žulji ne poslabšajo gremo proti Škrlatici čene pa v dolino. No zavezani čevlji so opravljali svojo funkcijo in smo jo kar lepo mahali proti Križu(prej sem pozabil omeniti, da Križ ni izrazit vrh amapk veriga, sredi katere se pot odcepi tudi proti Škrlatici.) Kmalu nam ni bilo žal vseh tekžih zimskih oblačil v nahrbtniku. Termika je iz doline dvigala meglo prek vrhov. Znašli smo se v oblakih, in če je tako v nebesih grem raje v pekel :)!
Tako zaviti smo prišli do križišča, ker se žulji niso poslabšali smo nadaljevali pot proti Škraltici. Že po par metrih nam je Križ nudi zavetje in vse je bilo prijetneje. Prečkati je potrebno široko dolino, kjer so bile markacije prava redkost. Nekje na sredi, ko sem se z roko lovil za steno, da ne zgrmim v prepad je zečelo nekaj žvižgati okoli moje glave zato sem se ustavil in zvok raziskal. Bil je naš pernati prijatelj iz Stenarja. Ker sem imel fotoaparat pri roki sem ga tudi uporabil.

Sledilo je strmo melišče, kjer bi se napačen korak končal z drsenjem po melišču nato pa padcem vprepad. Vzpon se je končal v Škrbini pri Dolkovi šici, kjer je moj sosed omenil, da mu prečkanje tele škrbine ne diši preveč. No sam sem zajl že

vajen, ko pa smo prečkali zajle smo se znašli pri precej strmem sestopu proti melišču, čakal pa nas je še vzpon po melišču in slaba ura plezanja po zajlah na vrh Škrlatice. Iz mesta opazovanja je delovalo brezupno, saj smo gorski pohodniki in ne aplinisti… No povlekel sem s sosedom in Škrlatica bo morala počakati do naslednjič! Konec koncev je bila ura skoraj 11, nas pa je čakal še spust v dolino in 3 urna vožnja domov. Povzpeli smo se na Dolkovo Špico. Ker je bilo do vrha samo 15 min plezanja smo se oblekli in pustili nahrbtinke spodaj. Tako početje seveda večina planincev odsvetuje če se v bližini Čehi, Madžari, sam sem pa dodal še Poljake. Izkušnje so jih naučile, da tem smešno govorečim ljudem, ki so nad 2000m ševedno skozi obuti v natikače ne gre zaupati. No razgled je bil odličen… Ko smo pejedli vsak svojo frutabelo (ja sladkor je pomemben) smo

se spustili po nahrbtnike in krenili proti koči. Da nismo dosegli Škrlatice ni pustilo pregrenkega okusa, ker nas je čakala še dolga pot. Kamlu pa smo srečali tudi družino kozorogov, ki je naše misli povsem odvrnila od Škrlatice. Moje zanimnje za kozoroge je bilo kar preveliko, ker sem kmalu pristal na riti. Jezen sem bil sam nase ker sem lahko postal tako nepazljiv, da mi je zdrsnilo. No tudi jeza ni trajala, ker se mi je mudilo slikati. Čakal nas je še zadnji obrok nad 2000m, po kosilu pa smo se hitro spravili proti koči, nato pa hočeš nočeš spust v dolino. Spust je vendo nekaj najhujšega, utrujen si, v dolini pa te razen superg in svežih nogavic ne čaka prav nič razveseljivega, ker so Julici preprosto prelepi. V spominu lahko le premlevaš kaj vse si videl in planiraš naslednjo turo…

Super je bilo! Ostalo povedo slike

V kategoriji Fotografiranje, MTB in ostali športi