Arhiv za mesec September 2007
27.09.2007
Ko sem bil še majhen se spomnim da se je vse vrtelo okoli te besede. “Kaj si pozabu rečt prijazni teti?” Ne rečem nič, je zaleglo konec koncev, ker danes besedo kar pogosto uporabljam. Jo pa zato ostali vedno manj, ali se mi tako samo zdi? Včasih sem popravil računalnik in so mi rekli hvala. Danes mi dajo 20€ in ciao… Očitno je denar sveta vladar. Oziroma: “Ni vse v denarju, nekaj je tudi v zlatih palcah in menicah…” Citat: Gojmir Lešnjak
Slika je nastala v Ljubljani na Čopovi. CanonPowershot A75
26.09.2007
O njem govorimo prav vsi, zdravniki, pravniki, managerji, kmetje, otroci v vrtcu, šolarji… brezdomci. Vreme me vedno fascinira, kako nemočni smo, ob vsej naši tehnologiji in napredku. Prav nič ne ustavi moči narave, kar so občutili prebivalci nekaterih krajev slovenije prejšnji torek in vsi se bojimo, da se bo v prihodnjih dneh zgodilo kaj podobnega. No ni pa vedno vse grozno… Vremenski pojavi so lahko naravnost čudoviti!
Ponavadi ne slikam sončnih zahodov, ker so “strošeni”, vsak slika sončni zahod. Poletnega večera 2005 pa je bilo zares zanimivo vreme. Na zahodu jasno, nad nami pa oblak iz katerega je deževalo. No temu sem tudi jaz podlegel. Kako bi se lahko uprl tem barvam? Canon PowerShot A75
24.09.2007
Nimam časa pospraviti sobe… nimam časa za kavo, nimam časa, da bi ti popravil računalnik… Kaj sploh je čas? In zakaj eni nimamo časa? A kdo prodaja čas, se ga da dobiti na dorzi? Naj mi prosim kdo pove, ker rad bi popestril vsakdanjik. Zjutraj sem vstal, nekej pojedel, se odpeljal v službo, pršel iz službe okoli 18-ih (OK danes sem delal 11 ur) pojedel kosilo/večerjo, naredil kratek sprehod, pogledal NMK (s tem zadovoljim potrebe po druženju z družino 
) sedaj sem pa tu, pišem tole objavo in se spet odpravljam spat… Kje je pa moj čas? Edino tehle 15min za tole objavo bi lahko porabil koristneje… ali pač?
Slika je nastala poleti 2005, zgodaj zjutraj (pred službo) v Valdolterskem mandarču, čoln je očitno pozabljen. (Canon PowerShot A75)
22.09.2007
Ja končno sem kupil pravi fotoaparat! Nikon D40, sicer je vstopni model v DSLR a nič zato, ker je zelo zelo dober fotoaparat. Pa še NIKON je 
, kot v mojih fantazijah par let nazaj:”Ja enkrat, ko bom imel denar bom pa ziher Nikona imel…”. No denarja nimam VEČ, imam pa končno fotoaparat, ki me uboga! Slike so pa merilo mojega talenta in ne tehničnih omejitev . Prišel je že včeraj a sem bil preveč zaposlen z slikanjem da bi to delil z svetovnim spletom .
Aja slika je narejena z mojim starim Canon Power Shot A75, ki je po 3 letih že pošteno utrujen, saj je bil z menoj praktično na vseh žurkah in izletih. Vmes je pa moral prenašati še moja umetniška izživljanja! Če so WIN pravilno prešteli je pustil 6.846 uporabnih slik (recimo da jih je 25% letelo v koš, ker se niso izšle tako kot sem načrtoval), lepa številka, ker sem recimo še v današnji Gigabajtni dobi imel samo sposojeno 128MB kartico, pa mi je povsem zadostovala za dvodnevni izlet (skupaj z mojo 32MB pa kar za cel maturantski izlet ). Vedno sem čistil slike in slikal samo tisto kar se mi je res zdelo vredno :). Upam, da se sedaj z novo 2GB kartico nebom preveč razvadil. Par besed on mojem novem ljubljenčku! Prvi vtis… waaa kako je hiter, zadeva se prižge v 0,5s pri uporabi avtomatskega ostrenja je slika ostra v 0,18s (no včasih mu vzame malenkost več… ali pa celo večnost ker preprosto ne zna izostriti kar se zgodi zelo zelo redko!) torej praktično prej kot uspemo pogledati skozi okular. Pogled skozi okular je lep, z vsemi potrebnimi inf, velik LCD uporabljam samo za menuje in pregledovanje slik, ker se nastavitve zaslonke, hitrost zaklopa, točka izostitve… sploh vse nahaja v okularju. Slikanje? Šel sem na nočni fotografski sprehod in prvič slikal brez uporabe fleša kar iz proste roke! Že med prebiranjem testov sem izvedel, da dela zelo lepe fotografije v slabih svetlobnih pogojih in to drži :). Pa všeč mi je ker končno lahko izostrim samo tisti objekt, ki bi ga rad, ne pa kot z kompaktnim fotoaparatom, ki ima globinsko ostrino dolgo kot sosedov avtobus! Sploh so slike odlične, lahko bi slikal drek, pa bi lepo zgledal . Kaj mi je še všeč? Lepo leži v roki, ko ga obesim okoli vrata, se lepo nasloni name in se ne obrača z objektivom proti tlom ali maha naokoli… hja slikc nebom prilagal, ker jih boste itak vidli v prihodnjih objavah… Če pa ima kdo izrecno željo naj to sporoči, bom kej prlimal :).
17.09.2007
No skoraj Škrlatica. Obisk Triglava, po dolgih dolgih letih je propadel zaradi bolezni sosedove sestrične, ker pa smo imeli vikend rezerviran je vseeno padla hitra odločitev. Hribi? Itak, kam… hm Škratico imamo že dolgo v načrtu pa pride vedno kaj vmes. Torej, Križki podi in Škrlatica! Zjutraj, no ja zgodnje vstajanje se ni izšlo, tako da smo štartali šele ob 7:30. Jaz, moj sosed in moj oče v vlogi mecena smo se odpravili proti dolini Trente. Torej, mejni prehod Škofije, “odlične” italijanske avtoceste z “perfektnimi” italijanskimi šoferji proti Čedadu, nato pa čez mejni prehod Robič proti Kobaridu, Bovcu in končno Trenti. Potem pa proti Vršiču, kjer v ovinku št. 50 zavijemo iz asvalta na makadam v dolino Zadnjice. Obujemo planinske čevlje, ki so naslednja dva dni praktično integrirani z našimi stopali, si oprtamo velikanske nahrbtnike (2x dolgi rokavi, 1x dolge hlače, kapa rokavice, bunda, 4x majca z kratkimi rokavi, kratke hlače, 2x štruca kruha, 1l vode [na vsakem koraku je možno dotočiti], 2x skuša z zelenjvao, 2x turistična pašteta, 2x xy pašteta, spalka, rezervne nogavice, boxarce, 2x Milka :), švicar, FOTOAPARAT z polnimi baterijami, baterijska svetilka, zemljevid, gorski vodnik, sončna očala…) ker hribi niso šala in se lahko v slabi uri temperatura spusti iz sončnih 18-25°C, na nevihtnih -5°C! Naše 3 urno potenje proti Križkim podom se je začelo. Po 10min smo “rižanski biser” (voda iz Rižanskega vodovoda) zamenjali z vodo iz potočka :), ki je potem skrbela, da je naše telo vedno imelo zadosti “hladilne tekočine”. 3 ure ni malo, če pa se znaš zaposliti minejo kar hitro tudi v hribih. Opazuješ naravo, z ostalimi premlevaš zanimive teme, lahko pa
se lahko posvetiš “pospravljanju podstrešja”. Sicer je vendo pametno imeti oči usmerjene pod noge, ker je hribih lahko prav vsak nepremišljen korak zelo usoden. Pomembna je dobra obutev, a čevlji lahko še tako dobri, če jih ne zavežeš pravilno dobiš žulje in se izlet prelevi v pravi pekel. Jaz sem jih premalo zatisnil in me je v prvih dveh urah že ožulilo. No napako sem odpravil in brez večjih problemov nadaljeval z potjo. Okoli 13-ih smo prišli do
koče, kjer smo obvezno naročili čaj in pojedli vsak pol štruce! Ker se nam Škrlatica časovno nebi izšla smo se odločili da gremo danes na kak bližnji vrh, odločili smo se za Križ. Seveda smo imeli celo popoldne, pot na Križ pa traja uro in pol, tako da sva z sosedom veselo škljocala.
Če dobro opazuješ se v gorah lepih motivov ne manjka. No izvedba je potem stvar izkušenj, znanja in opreme… Ko že govorimo o opremi, ta teden grem po nov fotoaparat, mojemu že pošteno peša CCD senzor, kar je videti tudi na slikah! Kaj kmalu smo opazili da so poti precej slabo markirane. Kljub pazljivost, smo zašli s poti in to ugotovili 200m od mesta kjer bi moralo biti križišče. (zemljevid je kar naprej romal iz nahrbtnika)
No prav, pa gremo na Stenar namesto na Križ, pa še lepši razgled je obljubljal.
Na koncu nas je obiskal še kosu podoben ptič.
Tik pred sestopom pa se nam je še zadnjič prikazal s soncem obsijan oče vseh vrhov! 
Upam da cilj naslednjega vikenda! Vrnili smo k koči, kjer smo spili še čaj, pojedli še pol štruce in počasi razmišljali o počitku, saj nas je naslednjega dne čakalo približno 12 ur hoje. No v gorah je to sicer lažje reči kot storiti, ker obstaja nepisano pravilo, da do 22:00 nihče ne spi pa tudi potem je težko zaspati če si navajen bedeti pozno v noč . Naslednjega jutra smo spet pasli lenobo, tako, da smo proti Škrlatici štartali šele 6:30. Sam sem sicer iskal argumente zakaj nebi šli in sem predlagal kompromis; če se do Križa moji žulji ne poslabšajo gremo proti Škrlatici čene pa v dolino. No zavezani čevlji so opravljali svojo funkcijo in smo jo kar lepo mahali proti Križu(prej sem pozabil omeniti, da Križ ni izrazit vrh amapk veriga, sredi katere se pot odcepi tudi proti Škrlatici.) Kmalu nam ni bilo žal vseh tekžih zimskih oblačil v nahrbtniku. Termika je iz doline dvigala meglo prek vrhov. Znašli smo se v oblakih, in če je tako v nebesih grem raje v pekel :)! 
Tako zaviti smo prišli do križišča, ker se žulji niso poslabšali smo nadaljevali pot proti Škraltici. Že po par metrih nam je Križ nudi zavetje in vse je bilo prijetneje. Prečkati je potrebno široko dolino, kjer so bile markacije prava redkost. Nekje na sredi, ko sem se z roko lovil za steno, da ne zgrmim v prepad je zečelo nekaj žvižgati okoli moje glave zato sem se ustavil in zvok raziskal. Bil je naš pernati prijatelj iz Stenarja. Ker sem imel fotoaparat pri roki sem ga tudi uporabil.
Sledilo je strmo melišče, kjer bi se napačen korak končal z drsenjem po melišču nato pa padcem vprepad. Vzpon se je končal v Škrbini pri Dolkovi šici, kjer je moj sosed omenil, da mu prečkanje tele škrbine ne diši preveč. No sam sem zajl že
vajen, ko pa smo prečkali zajle smo se znašli pri precej strmem sestopu proti melišču, čakal pa nas je še vzpon po melišču in slaba ura plezanja po zajlah na vrh Škrlatice. Iz mesta opazovanja je delovalo brezupno, saj smo gorski pohodniki in ne aplinisti… No povlekel sem s sosedom in Škrlatica bo morala počakati do naslednjič! Konec koncev je bila ura skoraj 11, nas pa je čakal še spust v dolino in 3 urna vožnja domov. Povzpeli smo se na Dolkovo Špico. Ker je bilo do vrha samo 15 min plezanja smo se oblekli in pustili nahrbtinke spodaj. Tako početje seveda večina planincev odsvetuje če se v bližini Čehi, Madžari, sam sem pa dodal še Poljake. Izkušnje so jih naučile, da tem smešno govorečim ljudem, ki so nad 2000m ševedno skozi obuti v natikače ne gre zaupati. No razgled je bil odličen… Ko smo pejedli vsak svojo frutabelo (ja sladkor je pomemben) smo
se spustili po nahrbtnike in krenili proti koči. Da nismo dosegli Škrlatice ni pustilo pregrenkega okusa, ker nas je čakala še dolga pot. Kamlu pa smo srečali tudi družino kozorogov, ki je naše misli povsem odvrnila od Škrlatice. Moje zanimnje za kozoroge je bilo kar preveliko, ker sem kmalu pristal na riti. Jezen sem bil sam nase ker sem lahko postal tako nepazljiv, da mi je zdrsnilo. No tudi jeza ni trajala, ker se mi je mudilo slikati. Čakal nas je še zadnji obrok nad 2000m, po kosilu pa smo se hitro spravili proti koči, nato pa hočeš nočeš spust v dolino. Spust je vendo nekaj najhujšega, utrujen si, v dolini pa te razen superg in svežih nogavic ne čaka prav nič razveseljivega, ker so Julici preprosto prelepi. V spominu lahko le premlevaš kaj vse si videl in planiraš naslednjo turo…
Super je bilo! Ostalo povedo slike
14.09.2007
Nevem točno zakaj mi je ta slika tako zelo všeč, ostrina je povsem zgrešena, slikana je luknja v mizi ki jo je naredila lesna osa, svetloba je čudna… a vendar mi je slika všeč. Primerna za današnji dan, ko so me spet razjezili komentatorji na blogih, ki namesto, da bi spregledali, da ni lepo pljuvati drug po drugem in bi bilo lepo najprej počitstiti pred svojim pragom, nato pa pomagati z nasveti mogoče svojim sorodnikom, prijateljem… Vsi smo zaslepljeni in ne vidimo lepote, ne vidimo, da smo sposobni ustvariti lep svet, če bi namesto nase mislili tudi na druge. Si med seboj pomagali, delili. Sam se trudim, pa mi ne uspeva ravno, ker mi potem vedno vrže kdo v obraz:”Ja in kaj, ti misliš, da imaš vedno prav!”
Na terasi imamo mizo iz hrastovih plohov, ki nam jo napadajo vsi možni škodljivci. Tole luknjo je naredila lesna osa. Slika pa nebi bila nič posebnega, če nebi bila polna napak in meni vseeno všeč.
13.09.2007
Spet sem pregrešil svoje lastno pravilo in se spustil v prerekovanja z komentatorji blogov(poskušam se izogibati prepirom na forumih in blogih, ker preprosto nima smisla). Iz tega sledi moja izredno slaba volja in tale objava! To da je svet iz dneva v dan bolj pokvarjen je itak že strošena lajna. In ko pogledam okoli sebe na ljudi okoli mene, katastrofa. Še do nedavnega me je skrbelo za segrevanje ozračja, primankovanja pitne vode, primanjkovanja nafte. Pa naj je že zmanjka, ljudje itak sploh nismo vredni obstoja. Pogledam posameznika, pa si pomislim, sej ni tako slab, pa drugega, pa sej je kar vredu. Jaz, ma ja imam napake no, samo da bi pa me blo treba kar pokončat, mislim da ne. NAROBE! Ljudje smo samovšečne, sebične, nikoli zadovoljne bakterije tega planeta in edino pravilno je da nas nekdo iztrebi, ker bo predolgo trajalo preden se bomo sami. Česa vsega smo sposobni ljudej, res občudujem, kaj smo pripravljeni storiti če imamo interes. Pomislim na vse lepe skladbe, prelepe fotografije, slike, na tehnične dosežke in sem ponosen da sem del te skupnosti. Potem pa se sprehodim po forumih, blogih in berem pluvanje, foušijo, kritiziranje in bruhanje po kreacijah drugih. Takrat pomisli, ko sem hodil po ulici sicer ljudje niso tako gaslno pljuvali drug po drugem, sem pa vidu neolikanca, ki je smeti odvrgel na tla čeprav je bil koš 3 metre stran, nesramneže, ki so malega prerivali in mu ukradli šolsko torbo, grafit iz vulgarnih besed, na novi fasadi, urin v vogalu neke stavbe… Nino osenar ki je pokazala hlačke :), mozoljasto šmrkljo ki ima več makeup-a kot so ga imele vse moje punce do sedaj SKUPAJ, hlače krajše kot moje boxarce in oprijeto kričečo majčko z napisom “Fuck me!”. Aja potem smo pa tipi grozni. UPS. Zgražam se na kak način ljudje trošijo vodo, odmetavajo smeti. Kolegica je preživela 14 dni na jadernici, in mi je rekla, da so lastniki konzerve metali kar v vodo, ker se niso vsak dan ustavili v marini in bi zadeva začela smrdeti. Prav, pa vržimo zadevo v morje! O par let mlajših generacijah sploh nebi začel, ker bi porabil preveč stavkov, ker me je ravno prej eden totalno razkuril. V dijaškem domu, namreč skrbim za računalniško učilnico in sva imela z enim kar velik incident, ker ni žele spoštovati pravil. Vzgojiteljev pa nikjer! Ob dnevih kot je današnji s emi gnusi, da sem človek. Da sem del te združbe… bo kar zadosti.
Saj vem jutri je nov dan, se bom zbudil bolše volje in z novim optimizmom zakorakal po ulicah. A ostal bo grenek priokus, in vsakič ga malo ostane, vsakič ga je malo več… Očitno ljudje nismo sposobni živeti z svojimi pravicami, ker nam svoboda stopi v glavo, dolžnosti in spoštovanje sočloveka so nam pa tako in tako tretja briga.
12.09.2007
Novinarji… težko je brez njih, a še težje z njimi. Sam sicer že nekaj časa ne spremljam več
večrenih poročil, in tudi na spletu novic ne berem tako zelo pogosto. Zakaj? Gnusi se mi o čem pišejo, in na kakšen način. Pobudo za članek sem dobil ob branju Jonasovega članka, čudno naključje, ravno tistega dne sem se s kolegico sprehajal, ker se dolgo nisva videla, mi je povedal na hitro kje in kaj je počela. Omenila je da je celo našla čas za zabavo in da je bila enkrat v Globalu, omenila mi je še, da to takrat, ko se je zgodil neljubi dogodek (posiljeno dekle). Vidite kam merim? Jonas je 3.12.2006 spisal zelo zanimiv sestavek(link više), ki si ga je sam izmislil, nato pa se je devet mesecov kasneje nekaj podobnega zgodilo. Nekaj podobnega kot Gregorčičevo delo Soči “…tod stekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla…” potem pa je prišla vojna, ampak to je stvar druge debate.
Ko pogledam video na 24ur mi kar želodec obrča! Pa to ni prvič, novinarji predvsem tisti, ki delajo prispevke za 24ur nimajo skoraj nobenega smisla za spodobnost več. Prometna nesreča, oni pa kažejo trupla posneta z enega metra in delčke telesa raztrešene po cesti… HALO!!! Kaj pa svojci, a oni pa naj to gledajo po TV. Bilokateri neljubi dogodek, svojci še v šoku oni pa že molijo mikrofon pod nos objokani mami in prebledelemu očetu!
Lansko poletje neprijeten dogodek v kampu lucija, ko je lokalec(žal ga poznam) podlegel provokaciji vinjenih maldeničev iz notranjosti slovenije. Najprej so se spravili na njegovo sestro(spolno nadlegovanje), nato pa še nanj(fizično nasilje). Seveda se je tipu snelo, mislim, da bi se vsakemu starejšemu bratu, šel je domov pograbil kuhinjska noža, poiskal nevzgojence in jih napadel. Večina se je razbežala, enega pa je urezal in je bil baje v kritičnem stanju. Napadalec je nato piskal pomoč v Izolski bolnišnici, da bi mu oskrbeli rane od prvega pretepa, preiskave so pokazale počeno vretence. Ko so ga oskrbeli pa je odšel v pripor… kje je sedaj vem samo neuradno, seveda pa se je ujel v sodne mline, ker je storil kaznivo dejanje. Mladeničem pa so se zarasle rane in še naprej otipavajo moje in tvoje dekle, sestro v Globalu in ostalih “fancy” lokalih. Ravnal je napak (jaz in ti bi verjetno pozabila na vse skupaj, se povila in živela naprej… ker naju stvari hitro spravijo v bes in se hitro pomiriva on pa je vedno bil miren in vse zadržal v sebi, zdej mu je bilo pač preveč), a če bi ukrepal po pravilih bi policija mladeniče MORDA popisala, nato pa bi jih oprostili, ker so bili itak nekateri še mladoletni, za ostale bi pa dokazov zmanjkalo. On je končal svojo ZELO perspektivno atletsko kariero, morda, morda pa je kateremu izmed nevzgojencev pokazal, da vsako dejanje prinese posledice in da ga nemore vedno zaščititi očkov denar… ali pa je dosegel ravno nasprotno!
No v medijih je v 2 dneh bilo ogromno besed, javnost je bila razdeljena, tisti ki so že imeli podobno izkušnjo so ga zagovarjali, ostali močno obsojali, bil je že mesarček in nevem kaj še vse, nekako pa je nekdo uspel doseči, da je to izginilo iz medijev. Le tako je bilo svojcem prihranjeno prenašanje brezčutnega napihovanja novinarjev, ki jih zanima samo naklada!
No tudi zgodba o posilstvu je izginila iz medijev, in zato je moj kolega komentiral:”Verjetno je vse larifari, vidiš da je vse potihnlo!” Moje mnenje pa je, da je ševedno nekaj dobrih ljudi med organi pregona, ki uspejo take stvari skriti pred sedmo silo. Ali pa so za kej takega poskrbeli € v kuverti iz zloglasnega Globala. Kaj je res nevem, mislim pa da je dekletu in njenim staršem precej laže tako.
12.09.2007
Ljubezen, lušna reč, dobra za duh in telo… ali pač? Meni je bila ljubezne strašno všeč dokler je šlo vse po načrtih, zadnje leto pa se stvari ne odvijajo po pričakovanjih in bi najraje izbirsal besedo iz slovarja! Najprej sem mislu da pač ne najdem nobene primerne, zdje pa nevem več ali nemorem preboleti ene izmed bivših, ali sem postal povsem apatičen za ljubezen? Ne prva ne druga izbira mi nista všeč! Zanimiva zadeva, kako ve člouk kdaj je zaljubljen, vse je preprosto popolno, če ni potem al je nekaj narobe z vami ali pa ni prava ljubezen. Ko pogledam nazaj vidim svojo pravo ljubezen kot nejvečjo lepotico na tem svetu, ko pa jo danes srečam… nekej povprečnega, za porvh mi gre še na živce to da me vsak 3 stavek boksne, pa da se smeje vsakemu mojemu stavku ki sploh ni smešen… pa :)… Bolše da neham, ker mogoče bo prebrala to Sej ni tko grozno, samo ni materjal s katerim bi želel preživeti celo življenje, dokler sem bil pa zaljubljen, druge sploh vidu nism! Torej če je vse popolno ste sigurno zaljubljeni, ker če niste boste našli napake tudi tam kjer jih ni
Nevem točno zakaj, ampak enkrat smo imeli doma makov cvet, meni se je pa zdel zelo zanimiv objekt za fotografiranje
5.09.2007
“Kje imaste unga skuštranega papagaja?” me je vprašal Matija, sin mojega bratranca (4 leta). Skuštran papagaj je bila očitno moja nimfa, ki sem jo poimenoval Bono (nimam domišlije, pa sem ga poimenoval po pevcu svoje najljubše skupine). Prav zanimivo je opazovati kako se na papagaja odzovejo otroci naših sorodnikov in prijateljev. V vseh vzbudi zanimanje, nekateri tolčejo po njegovi gajbi, da se revček cel trese (potem sicer roma na varno, izven dosega rok), nekateri pridejo zelo blizu kletke in ker so “neznanci” jih papagaj okriči, nakar se tečejo skriti za svojo mamico, nekateri kot matija recimo pa vzpostavijo z papagajem prijatelski odnos že prvi dan. Zanimivo je tudi, da je bila naša prejšnja nimfa precej bolj družabna… če smo zvečer gledali TV in je nismo spustili iz kletke nas je klicala, dokler se je nismo usmilili. Le kako se nebi usmilili živalce ki v raznih zaporednjih izgovarja:”Fruc, papagaj, ciao…” ali pa “papapapaaa…” včasih mu besede papagaj ni uspelo dokončati :), včasih pa se mu je tako mudilo da je izgovoril vse tri besede na enkrat “ciaofrucjepapagaj…” oz nekaj temu podobnega. Mislim da je za zadnji stavek kriv moj brat, ki je takrat še verjel da lahko papagaji zares govorijo pa ga je učil celih stavkov :). No ko se je osvobodil kletke je seveda izmenično poskušal sedeti na naših glavah, dokler ni našel svoje končne postaje na bratovi glavi, ker je bil brat njegov lastnik.
Bono pa ni tako zelo družaben, precej raje je v kletki, zato tudi leteti ne zna več, tudi ko ga
spustimo po kake krogu pade na tla. Nebom rekel, da ima vsaka žival svoj karakter, ker potem bi lahko bil tarča raznih ogorčenih izjav, vendar se prav vsaka mačka ki smo jo imeli obnašala po svoje, obe nimfi sta imeli povsem svoje značilnosti in naš kokeršpanjel je povsem drugačen kot kokeršpanjel moje kolegice. Prav tako drugačen, kot sem recimo jaz drugačen od moje kolegice, seved ker imava vsak svoj karakter, živali pa seveda NE razmišljajo in NEMOREJO imeti svojega karakterja, oz. vsaj nekaj podobnega nas uči moderna znanost?
Slikca nastala pri meni doma, iz preprostega dolgčasa. Morda se vam ne zdi nič posebnega, meni je pa preav posrečena… morda ker je gor moj Bono!
Nazaj
Zadnji komentarji